Sporočilo javnosti 2007-11-16, Poročilo o sodnih poteh
 natisni  pošlji po e-pošti
Utemeljitev protiustavnosti petega odstavka 82. člena Zakona o volitvah v državni zbor (Uradni list RS, št. 109/06-ZVDZ-UPB1) v povezavi s 73. členom istega zakona in v povezavi z 21. in 22. členom Zakona o volitvah predsednika Republike (Uradni list RS, št. 39-1943/1992, ZVPR)
Iz obrazložitve zakonskega predloga Zakona o volitvah v državni zbor izhaja, da je rešitev iz 82. člena tega zakona predvidena le za primere in le zato, da se volilkam in volilcem v tujini, ki živijo tako daleč, da jih pošta doseže po zelo dolgem času, omogoči pravočasno glasovanje. Ta možnost praznih glasovnic je torej predvidena (le!) za primere, ko v času pošiljanja glasovnic vsi kandidati ali kandidatke še niso uradno potrjeni.
V sedanji situaciji ob letošnjih volitvah temu ni bilo tako in za pošiljanje praznih glasovnic ni bilo upravičenih razlogov, saj so glasovnice pošiljali šele okrog 11. oktobra, ko nas je bilo že vseh sedem kandidatk in kandidatov potrjenih in je tudi potekel zakonski rok za pritožbe oziroma umik kandidatur.
Državna volilna komisija je to pooblastilo izrabila v nasprotju z namenom, za katerega je bilo le-to dano.
V nasprotnem primeru bi bil nesmiseln celotni 73. člen, še več - nesmiseln, nepotreben in odvečen bi bil celoten kandidacijski postopek, saj bi lahko volivke in volivci prosto vpisali ime kogarkoli. Prav tako bi bila nesmiselna tudi člena 20. in 21. člen Zakona o volitvah predsednika republike.
Zato se DVK ne more izogniti očitkom, da to dejanje favorizira že tako bolj medijsko poudarjene kandidate, kandidate, podprte s strani parlamentarnih političnih strank, ki so že v izhodišču bolj poznani, ne glede na potek in vsebino volilne kampanje.
Lansko leto sprejeti 82. člen ZVDZ se je v praksi izkazal za neustavnega v luči 2., 14. in 43. člena Ustave Republike Slovenije.
Pravna praznina pomeni neskladje z 2. členom ustave – kadar zakonodajalec nekega položaja, ki bi ga moral urediti, ne uredi, pa položaja ni mogoče rešiti z ustaljenimi metodami razlage v pravu. Po mojem mnenju bi torej moral zakonodajalec jasno navesti, zakaj je v določenih primerih pošiljanje praznih glasovnic – ki povzroči zgoraj opisano razlikovanje - utemeljeno in urediti pogoje, v katerih bi bilo to utemeljeno. Predpisati bi torej moral, da je utemeljeno npr. le zato in takrat, ko bi sicer zaradi oddaljenosti volilca in s tem povezane časovne dimenzije aktivna volilna pravica v tujini živečih volilcev ne bila mogoča.
V kolikor se prazne glasovnice pošiljajo nastane namreč položaj, ki je v močnem konfliktu s 14. člen Ustave, saj v primeru, da je glasovnica prazna, volivki in volivcu ni na razpolago jasna izbira, izbira se »po spominu«. V spominu pa pretežno ostajajo kandidati, katerih kampanje so vizualno in marketinško dosti bolj intenzivne, torej gre za dodatno diskriminacijo na podlagi socialnega položaja kandidata/kandidatke.
Posledica vsega tega je na koncu kršitev 43. člena Ustave, saj se pasivna volilna pravica (pravica biti voljen) ob prazni glasovnici ne izvaja enakopravno. Kandidati in kandidatke, ki imajo kampanjo nižje intenzivnosti so v primeru uporabe prazne glasovnice prikrajšani, zato bi – ponavljam – bilo nujno potrebno, da zakonodajalec uredi uporabo praznih glasovnic tako, da do njihove uporabe pride le v izredno nujnih primerih, ne pa tako kot v tej kampanji, ko je DVK prazne glasovnice pošiljala v tujino 11. oktobra, po tem ko so že bili znani in uradno potrjeni vsi kandidati, rok za umik kandidature pa je tudi že potekel.
« prejšnja stran | stran 3 od 3
|
|
|
