Zaradi pomanjkanja pravne sankcije za morebitno kršitev 4. člena - do katere je tekom predsedniške kampanje 2007 tudi prišlo - je potrebno ta člen razveljaviti, saj je njegov obstoj le mrtva črka na papirju. V poglavju o kazenskih določbah istega člena namreč kandidati in organizatorji njihovih kampanj sploh niso oglobljeni, če storijo tovrstni prekršek. Tak zakon in tak člen naravnost vabita h kršenju, kar pa pomeni degradacijo prava, pravne države in vodi v sistem, ki se od demokracije oddaljuje. Obstoječi 4. člen ZRVK je v nasprotju vsaj s 1., 2., 3. in 3a., 5., 14., 15., 43. in 153. členom Ustave RS,
Pobudnica predlaga, da Ustavno sodišče ta člen razveljavi v celoti in Državnemu zboru naloži, da ob noveli tega zakona izrecno in precizno določi, kakšne posledice doletijo tistega kandidata in njegovega organizatorja kampanje.
Ni odveč omeniti, da sta v tem členu protiustavna tudi 6. in 7. odstavek, saj omogočata Vladi Republike Slovenije ali pa vodstvu lokalne skupnosti, da brez kriterijev vloži javna sredstva v referendumsko kampanjo. Tudi ta dva odstavka je potrebno črtati in Državnemu zboru naložiti, naj jasno in precizno določi pogoje, kriterije in okoliščine, po katerih se ta sredstva delijo tako tistim, ki neko spremembo zakona ali kakšno drugo referendumsko vprašanje podpirajo in tistim, ki temu nasprotujejo. V nasprotnem primeru bo v tej državi vladala ozka politična elita, referendumi pa bodo imeli enake madeže nelegitimnosti, kot jih imata referenduma za vstop v EU in priključitev vojaški zvezi NATO.


Utemeljitev protiustavnosti 6. člena ZVRK

V kolikor se Ustavno sodišče ne odloči za črtanje tega člena, se bodo zavoljo tega še naprej ponavljale kršitve naslednjih členov Ustave Republike Slovenije: 1., 2., 3., 3.a., 5., 8., 14., 15., 39., 40., 43., 67., 72., 74., 90. in 153. člen.
Jasno je torej, da je potrebno 6. člen črtati v celoti in končno postaviti jasna in precizna pravila, ki bodo veljala v času volilne kampanje enako za javne in za zasebne medije, popolnoma enako, v nasprotnem primeru gremo po poti berlusconizacije, če se omejim le na najmilejše opazke. Ta pravila morajo omogočati popolnoma vsem uradnim kandidatom in listam popolnoma enake formalne pogoje, hkrati pa je potrebno poleg vladnega/ministrskega organa Inšpektorata Republike Slovenije za notranje zadeve nujno vzpostaviti še neodvisen in legitimen organ, kjer bodo predstavniki ljudstva, neodvisni strokovnjaki in predstavniki nevladnih organizacij, ki bedijo nad medijskim področjem, lahko učinkovito prestrezali, ukrepali in preprečevali tako protidemokratične medijske odklone, kot smo jim bili priča v zadnji volilni kampanji.
Vse medije v državi– tudi zasebne – je potrebno obrzdati vsaj med volilno kampanjo in jih prisiliti, da se morajo v primeru, če se že odločijo pokrivati vsebine, ki se tičejo volilne kampanje ali referenduma, po zakonu obnašati ne-diskrimininatorno, oziroma popolnoma enakopravno do vseh kandidatk, kandidatov, list in predstavnikov argumentov.


Utemeljitev protiustavnosti prvega odstavka 26. člena ZVRK

Obstoječi I. odstavek 26. člena ZRVK je v nasprotju vsaj s 1., 2., 3., 5., 8., 14., 15., 22., 43., 44., 103. in 153. členom Ustave RS.
Upoštevajoč spremembe 23. člena Zakona o političnih strankah (ZPolS) iz prejšnjih let in glede na določena pravna stališča, ki jih je v zvezi s tem takrat zavzelo Ustavno sodišče, sem v „evropskem letu enakih možnosti“ prepričana, da je potrebno enkrat za vselej dosledno odpraviti tovrstno politično diskriminacijo, tako da Ustavnemu sodišču predlagam, da ustrezno črta drugi del prvega stavka prvega odstavka 26. člena.
Po uradnih podatkih DVK sem prejela 0,9% glasov volilk in volilcev, ki so oddali veljavni glas.
Teh volilk in volilcev je 8.830, kar pomeni, da sem jaz in moji volilke in volilci, ki enakopravno prispevamo v skupni državni proračun, ob povračilu stroškov volilne kampanje – izhajajoč iz I. odstavka 26. člena ZVRK – diskriminirani oziroma v neenakopravnem položaju glede na tiste volilke in volilce ter organizatorje volilnih kampanj, katerih kandidati so presegli prag za financiranje, ta pa je postavljen na 10% glasov.
Centralno geslo moje volilne kampanje se je glasilo „priložnosti za vse“ in to je tisti vzorec, ki ga želim videti tudi v tem primeru. To je dosledno spoštovanje vsakega glasu in vsakega kandidata, ki temelji na enakopravnosti in dejanski enakosti med državljankami in državljani.
Kot kandidatka za predsednico države nisem omogočila le dviga vsebinske razprave in odprla oči nekaterim za resnične raznolikosti v družbi, ampak sem s svojimi tudi pravnimi potezami marsikomu pokazala pot za miroljubno dosego ciljev kot so solidarnost, enakopravnost in spoštovanje. Tako je tudi v primeru te pobude za oceno ustavnosti. Prepričana sem, da smo vsi kandidati in kandidatke popolnoma enakopravni in iz tega prepričanja sem pripravljena po pravni poti do konca – ta ustavna pobuda ni moje končno pravno orodje. V kolikor Ustavno sodišče ne bo zmoglo odprte rešitve in pozitivnega signala za oživitev resnične demokracije v tej državi, bom na državnem pravobranilstvu vložila tožbo državi Republiki Sloveniji – v njeni vlogi nastopajo Vlada, ki je tak zakon pripravila, nato Državni zbor, ki je tak zakon sprejel in končno proti Ustavnemu sodišču, ki ne prepreči očitne politične diskriminacije, ampak jo je do sedaj dobesedno vzpodbujalo s svojimi odločitvami.
Sama sem šla v volilno kampanjo brez namena pridobivanja sredstev in moje realne možnosti za uspeh bi bile ob spoštovanju volilne zakonodaje (o tem sem pisala v prejšnji pobudi za oceno ustavnosti 4. in 6. člena ZVRK ter v ustavni pritožbi zoper delovanje Državne volilne komisije) občutno večje. Tako ne pristajam na degradacijo kateregakoli od kandidatov ali kandidatk, ki smo vsi izpolnili pogoje za vstop v volilno kampanjo, bodisi preko zbranih podpisov volilk in volilcev ali pa s pomočjo podpisov poslank in poslancev.
Da pa bi bila zaradi diskriminatorne zakonodaje dobesedno kaznovana za manjši uspeh ali za skromnejši odziv volilk in volilcev, na to ne bom pristala. V kolikor Ustavno sodišče ne bo ustrezno ukrepalo, odpravilo diskriminatorno določbo in Državnemu zboru naložilo ustrezno povrnitev stroškov za volilne kampanje vseh sedmih predsedniških kandidatov, bom poleg omenjene tožbe proti državi v času predsedovanja Republike Slovenije Evropski uniji celovito predstavila širše ozadje sistematične politične diskriminacije, ki manjše in šibkejše dolgoročno izriva na rob družbenega in političnega življenja.
V tem duhu vam skupaj s pobudo za oceno ustavnosti prilagam tudi knjigo „Mala dežela vélike diskriminacije“, v kateri boste lahko izvedeli več o osnovnih diskriminacijskih vzorcih v tej družbi in boste lahko temu ustrezno ukrepali za njihovo odpravo.