Sledi besedilo nove objave na mojem blogu, z naslovom Realno gledano...

»Realno gledano seveda niste imela nobenih možnosti, a ste se odlično odrezala.« Kako mučne so mi takšne pohvale, ki mi dajejo vedeti, kako so ljudje omejeni na realnost, ki jim je že v naprej določena in dana. Omejeni z realnostjo, ki jim govori kaj je možno in mogoče ter kaj ni. Na realnost, ki jih tako drži prikovane in kjer se nič zares ne spremeni. Takšni stavki me spravijo na realna tla, tam kjer naj bi bili vsi, tam kjer sem le pogumna invalidka, ki se je izkazala s svojim intelektom. Kaj drugega pa sem pričakovala in upala? Da bom dejansko lahko kaj v ljudeh premaknila, jim ulila kanček svoje odločnosti in želje po pravičnosti ter enakopravnosti v družbi? Da bom v njih vzbudila voljo do aktivne soudeležbe in soodločanja? Da bodo preko mene spregledali iluzije v katere so vpeti in ki jih onesposabljajo, pasivirizirajo ter dajejo občutek nemoči? Da se bodo upirali in borili za nekaj boljšega, za nekaj drugega, zase in hkrati za druge? Bodimo realni, daleč preveč ambiciozno. Kaj si sploh umišljam?